NAJINA STAROST


Starejši zakonci so pogosto začudeni, kako hitro je minilo skupno življenje. Največkrat označujemo zakon v zrelih letih, ko so se otroci osamosvojili in smo stopili v pokoj. Življenje se umiri in prav je, da uživamo v skupno prehojeni poti in da se predvsem spominjamo dobrega.


Vendar še bolj kot zadovoljstvo nam je v pomoč, da smo z nekom skupaj, da bo nekdo zame poskrbel, ko bo potrebno. Dokler sva midva vsaj približno zdrava je prav, da poskrbiva drug za drugega. Imava več časa zase in morda je to čas, ko si bova povedala več lepega. Toliko se je nabralo izkušenj in celo težke dogodke pričnemo razumevati drugače. Kot del celote. Pravimo, da je že tako moralo biti. Boleče izkušnje s porodi, preživetjem, s starši, s službo,… počasi izgubljajo ostrino.


Znamo tudi odločiti s kom in kdaj se bomo družili. Prav je, da izberemo ljudi ob katerih se dobro počutimo. Ni se treba več toliko prilagajati in vedno manj je pomembno, kaj bodo rekli drugi ljudje o meni in o nama.


Saj pravzaprav niti ne veva, koliko časa bova še skupaj in kdaj bo nekdo odšel. Sedaj imava dovolj časa, da pričneva raziskovati drug drugega in se zanimati za tvoje doživljanje sveta, mene, življenja, vere.


Gotovo se je nabralo tudi kar nekaj dogodkov, kjer se jaz kot mož ali žena nisem dobro odrezal. Lahko se opravičim in prosim zakonca, da mi razloži, kako je bilo takrat težko. Že samo vedenje, da sedaj moj zakonec ve, kako mi je bilo včasih težko, je olajšanje. Z medsebojnim odpuščanjem si bova naredila odlično osnovo za povečanje hvaležnosti v zakonu. Toliko stvari je za katere sva si lahko hvaležna – bila si mi v pomoč, ko sem ostal brez službe, podpiral si me pri študiju, negovala si mojo mamo, postoril si vse okoli hiše, večkrat si vzel otroke, da sem se lahko odpočila, vedno si me poslušala in slišala, znal si me ustaviti, sprejela si mojo vihravost….Vsak par ima veliko svojega in veliko lepega. Iskreno zanimanje drug za drugega, odpuščanje, hvaležnost vama bo prineslo dodatno veselje in zaupanje. Še vedno imava vsak dan veliko priložnosti, da si gradiva dober odnos in da urejava odnose tudi z najinimi najbližji.


Velika večina starostnikov pri sebi opaža, da se hitro zmanjšuje interes za materialne dobrine, povečuje se pa nuja za urejene medčloveške odnose in duhovnost. Celo bolezni in poškodbe v ljubečem zakonu bistveno lažje prenašamo, ko vemo, da smo ljubljeni in da nekomu pripadamo. In obratno. V slabih odnosih že majhne bolezni bolj bolijo in se počasneje zdravimo.


Zavedava se tudi, da bo prej ko slej eden od naju ostal sam. Nekoč bo postelja ostala prazna. Strah pred smrtjo lahko zmanjšamo z duhovnostjo. Tam imamo edini odgovor. Naj to ne bo tabu tema med nama. Pogovoriva se tudi o najinih predstavah o smrti in posmrtnem življenju.