Po revijah in časopisih, radiu in televiziji, spletu in facebooku pišete in tožite druga drugi, kakšni so moški, kakšni so vaši možje in partnerji. Toliko pritoževanj čez nas, toliko slabega. Navadili smo se na kritike: spet nisi prišel točno iz službe, zakaj ne pospraviš za sabo, ne igraš se s svojimi otroci, kaj pa si mislil, ko si kupoval tole majico, nisi uredil prenočišča za naju, le kje si mogel izbrati tako slabo restavracijo, kdaj se boš že odlepil od svoje mame, pazi kako ješ, kako pa si tole organiziral, spet nisi prijatelj s svojo čistočo, spet nisi opral mojega avtomobila…


V svoji vnemi govorite, da niti ne moremo priti do besede. Če že ne kritizirate, delite nasvete, kot bi mi bili stari pet let. V podrobnosti razlagate kaj je treba storiti, kako naj poskrbimo za otroke, ko vas ne bo doma tri ure in pol. Samo omenimo, da ne rabimo ne kritike ne navodil, ve pa nas takoj zadušite z izbruhom jeze. In se potuhnemo. Ti imaš prav, jaz pa mir. Preprosto se nam ne da več. Večkrat niti ne poslušamo več toče besed in glasnega razmišljanja. Potem prevzamete vse v svoje vajeti, naredite po svoje. In nato tarnate, kako zelo ste utrujene in da ne veste, kje ste dobile tega »dedca«. Seveda vam to potrdi vaša mama, če ji le namignete na to zgubo.  


Halo, halo dame. Pozabljate, da smo tudi mi, moški, navadna in preprosta bitja. Želimo vam pripadati. Radi smo v bližini umirjene ženske, in ne ob delovnem in brnečem stroju, ki tako ali tako vse ve in najbolje zna. Želimo, da nas opazite. In to ne samo takrat, ko nas rabite. Če še ne veste, izvolite: pogosto se zelo bojimo vaše jeze. Takrat otrpnemo in se potuhnemo. Kadar smo rahlo pokazali svoj strah, ste nas prezirale in ponižale, tako da vam tega ne bomo več priznali. Ti imaš prav, jaz pa mir. To niti ni mir, to je umik. Tako se umaknem v svojo garažo, sadovnjak, v gozd, malo več delam kot je treba, obiščem mamo, ki me razume, tudi pivo ali dva pomagata, da se pomirim.


Od vas si želimo pohvalo in ne grajo. Spoštovanje in ne prezir. Spodbudo in ne zaničevanja. Ne znamo in ne upamo pokazati, da nam je hudo. Ja, hudo nam je, kadar nekaj »zamočimo«, kadar nismo uspešni, težko nam je, ko se trudimo pa nam ne uspe. Večkrat niti ne veste, kako radi bi vas osrečili, pa nas ob naših nerodnostih kritizirate. Nato obupamo. Dolgo nazaj je že tega. A bi lahko ve, dame, kdaj opazile ta naš trud. Drži, da smo večkrat »štorasti«. Povemo težko, naredimo tudi ne najbolje. Saj ni nihče idealen – vsaj dva sva na tem svetu. Kdaj pa kdaj nam dajte priznanje, da celo boginje potrebujete bogove. Vendar vedite: vaša milina je boljša kot vaša ostrina, vaš nasmeh je boljši kot posmeh, vaša ljubkost je boljša kot grobost, vaše občudovanje je boljše kot poniževanje, vaše približevanje nam je ljubše kot vaše oddaljevanje, rajši poslušamo vaše šepetanje kot brenčanje.