Zelo pogost pojav, kajneda. In pojavlja se neodvisno od socialnega, ekonomskega, političnega, verskega, kulturnega statusa človeka. Moški se pogosto jezijo na politiko, gospodarstvo, svetovne razmere, voznike in prometne znake na cesti… – pretirane koristi pa od tega nimajo. Ženske so bolj občutljive in dovzetne za odnose, zato jih pogosteje spravljajo ob živce možovi, otroci, sosedje, sodelavci, ki niso takšni kot so se one zamislile. Tudi vrednost te in takšne jeze se ne da zamenjati za kaj dobrega. Vendar kljub temu ljudje vztrajajo v takšnem načinu celo življenje in na ta način trpijo. Takšna jezljivost jim je tako zelo prišla v navado, da si težko priznajo, da je to obremenilno za njihov vsakdanjik. Pa vendar je to samo moja jeza in samo jaz lahko prevzamem odgovornost zanjo. Zato moramo jasno zapisati, da sozakonec nikoli ni pravi kandidat oziroma strelovod za mojo jezo.


Vemo, da je jeza zelo pogosta v zakonskih/partnerskih odnosih. Stalni zakonski prepiri zelo izčrpavajo oba, otroci pa le nemo gledajo in ne morejo verjeti, da se ati in mami nimata rada. Res se mi smilijo ljudje, ki se leta in leta kregajo, namesto da bi se kot dva odrasla, inteligentna človeka pogovorila, kaj je pod to jezo. Jeza namreč nikoli ni najgloblje čustvo. To ugotavljajo tudi nevropsihologi, saj navajajo, da je možgansko območje, ki se aktivira ob jezi, isto kot v primeru globoke žalosti. Morda težko razumemo, vendar ljudje, ki so zelo jezni so pogosto tudi zelo žalostni. To bodo težko priznali, saj se je lažje jeziti, kot pa si priznati, da smo žalostni.


Še enkrat bomo zapisali, da smo sami odgovorni za našo jezo, čeprav je mnogo ljudi in okoliščin, ki nam jo prebujajo. Sprejetje lastne jeze pomeni tudi sprejetje odgovornosti za izražanje tega čustva. Ni vljudno in ni dopustno, da sočloveka zraven mene vsak dan »najedam« z vsem na kar sem jezen in s stalnim negodovanjem in jamranjem. Nenazadnje s takšno življenjsko držo najbolj »najedam« in obremenjujem samega sebe. Ne poznam nikogar, ki bi bil jezen in hkrati še zelo srečen zraven. Srečni želimo biti vsi in na poti do tja bomo morali nekaj postoriti z našo jezljivostjo. Prvi korak pri tem je sprejetje odgovornosti za izražanje jeze in zavest, da moja jeza ni nekaj slabega, drugi da opazujemo kdo in kaj naj jezi, tretji da opazujemo, kako se jeza izraža na našem telesu. Ko se kolikor toliko poznam v tem čustvu, pa potrebujem še pogum, da o tem spregovorimo s svojim zakoncem/partnerjem (ali s kom drugim). Žal mi je in težko razumem, zakaj veliko ljudi tega ne stori. Ko naredimo ozaveščanje in sprejemanje lastne jeze, nam je lažje. Nekako odleže.