NASILJE V DRUŽINI


Fizično nasilje je bilo prisotno v preteklosti, je sedaj in žal ga ne bo moč izkoreniniti tudi v prihodnje. Včasih je bilo nasilje v družbi bolj sprejemljivo. Npr. pretepanje otrok ni veljalo za prepovedano, celo dopusten in spodbujan je bil tak način vzgoje. Še danes srečamo ljudi, ki zagovarjajo, da se otroka pomiri z tepežem. Včasih tudi ni bilo tako obsodbe vredno, če so vedeli, da mož pretepa ženo. Danes se o fizičnem nasilju vsaj pogovarjamo, vedno težje dobimo zagovornike le-tega, saj nasilje predstavlja kršitev človekovih pravic in dostojanstva človeka.


Žrtve imajo na svoji strani zakonodajo in vrsto konkretnih pomoči npr. varne hiše. Nasilje katastrofalno spreminja družinske odnose. Strokovnjaki ugotavljajo, da je več fizičnega nasilja med socialno nižjimi sloji. Danes tudi izobražene ženske ne želijo govoriti o trpljenju in sramoti, ki se jim dogaja v najbolj intimnih odnosih. Tako ostane večji del nasilja kot neizgovorjena groza med štirimi stenami. Mnogokrat so storilci ljudje v kravatah, na visokih položajih in se jim žrtve ne upajo zoperstavljati.   



Pri fizičnem nasilju moramo vedeti in priznati, da ni nikakršnega opravičila, ko nekdo povzdigne roko nad kogarkoli. Stopnja tolerance oz.  dopustnosti mora biti enako ničli. Preprosto ni opravičila za tepež. Žrtev nikoli ni kriva s svojimi dejanji (npr. provokacijami), da jo nekdo udari. Vedno je odgovornost na strani tistega, ki na ta način izraža svojo jezo in bes. On se ne more umiriti. Čeprav so bili tisti, ki pretepajo (kogarkoli), zelo pogosto v svoji mladosti deležni podobnega, jih to ne opravičuje. Danes so odrasli in odgovorni za svoje vedenje.


Za razvoj otroških možganov je tepež podobno kot udarci s palico po gobi. In ko to počne bitje, ki naj bi imelo otroka brezpogojno rado, je otrok v strašno razdvojenem dojemanju sebe: v istem človeku vidi rablja in nekoga, ki bi ga moral zasipati z ljubeznijo, nežnostjo in mu dajati oporo. Ne more razumeti (še manj čustveno dojeti), kaj je storil narobe, da se velikan izživlja nad njim. Zelo pogosto zato žrtve – te otroke, nato spremlja krivda povsod kamor gredo. In razen tega se kar znajdejo v situacijah, ki kličejo po novih zlorabah. Seveda se tega vzdušja (krivde, jeze in sramu) ne moremo rešiti s tem, da ponavljamo isti vzorec na svojih otrocih in šibkejših ob nas, temveč da se zavemo, kaj delamo in da prevzamemo odgovornost za svoja dejanja. In če želimo sebi in bližnjim dobro, si poiščimo pomoč. Dolžni smo prekinjati trpljenje sebi in drugim, ki jim ga povzročamo.