Prepiri nam v življenju zagrenijo marsikateri dan in noč. To še posebej velja za bližnje odnose. Med možem in ženo ali med starši in otroci. Dolgotrajni konflikti so v partnerstvu popolnoma nelogični hkrati pa tako zelo boleči. Prepiramo se s človekom, ki naj bi nas imel rad in ki naj bi nas razumel v mojih najbolj skritih globinah. Prepiri nas oddaljijo drug od drugega. Nato vsak v svojem kotu (telefon, računalnik, televizija) tuhtamo, se jezimo, obupujemo, čakamo.


Poglejmo, kaj lahko naredimo. Ko nas preplavi preveč jeze, je najbolje, če se za krajši čas umaknemo. Prvo moramo nato ugotoviti ali se že lahko spodobno pogovarjamo o neljubem dogodku, ne da bi nas spet povleklo v dogodek. Koristilo nam bo, ko si bomo priznali, da ponavljajočih prepirov ne bomo mogli rešiti samo z razumom. Morali bomo vključiti čustveni svet, pa če nam je to še tako malo diši. Pravzaprav je to ključna odločitev.


Zato ni smiselno, da se osredotočamo na dejstva, ki so sprožila prepir (kaj si rekel, kaj si naredil, kako si bila zadirčna, kako grdo si gledala in kako je letel krožnik po kuhinji, kako in kdaj si »najedala« ti pa si se posmehoval…). Enako je nesmiselno, če pričnemo partnerja prepričevati, kaj je naredil narobe in kako bi moral ravnati, kako ne dojame problema, kdaj bo že spregledal…- to je nivo razuma, ki nama ne bo pomagal k boljšemu sožitju. Torej dajmo na stran razum in prikličimo čustveni svet.


Morava pa se spet odločiti, da bova drug drugega razumela, dojela ali se vsaj potrudila dojeti, kako doživljam jaz samega sebe v prepiru in kako moja žena/moj mož doživlja samega sebe v teh norijah. Pomaga tudi, ko vemo, da je jeza (s katero običajno ne vemo, kaj bi, je ne obvladamo) le zaščita pred drugimi plastmi naše osebnosti. Vsakdo bo prevzel odgovornost za svojo jezo. Nihče nima moči drugemu dati jezo, lahko jo pa sproži. V zmoti je mož, ki reče: »Ti si odgovorna za mojo jezo«. Pravilno pa je, če zaključi: »Ti si mi sprožila mojo jezo in zanjo sem res odgovoren jaz sam. Enako za dejanja jeze npr. vpitje, razbijanje, živčnost«.


Iz razumskega nivoja bova stopila na čustveni nivo tako, da bova pričela prepoznavati vsak svoja čutenja v prepiru in po njem. Le naštejva jih. Nekateri jih celo napišejo. To je koristno, ker bomo sčasoma pri sebi opazili, kako zelo se moja notranja stanja (čutenja) ob drugih ljudeh zelo ponavljajo. Npr. strahotno sem bila jezna in ne razjezil si me, spet sem bil neupoštevan, narobe razumljen, osramočen, ponižan, oblil me je pravi bes, prišel sem preobremenjen in razdražen iz službe, počutil sem se nezaželjenega…Ne razlagajmo, zakaj se tako počutimo, le naštejmo. Drug drugega ne smemo komentirati, nič, le sprejmimo stanje drugega. Naslednjič nadaljujemo.