Ko se zakonsko/partnersko zadovoljstvo zmanjša, se partnerja včasih odločita še za enega otroka, ki naj bi rešil njuno vezo. Takšni odločitvi nujno sledi razočaranje, saj otroci nimajo moči, da bi povečali zakonsko/partnersko zadovoljstvo.


Gotovo je eden od ciljev zakonskega/partnerskega odnosa tudi nadaljevanje vrste. Narava je tako naredila, da je biti oče in mati nekaj najbolj veličastnega na tem svetu. Ne moremo reči, da je to poklic, to je poslanstvo, ki nam je dano. Narava nas tudi močno nagradi, kadar svoje poslanstvo opravljamo z dušo in srcem. Drugače povedano: ko smo zavestno starši, ko z veseljem darujemo svoj čas, denar, energijo v svoje potomce, nas narava nagradi z našo lastno srečo. Zato najprej sami sebi dajemo veliko darilo, ko sem dober oče in dobra mati. In vse življenje to lahko delamo – in vse življenje prejemamo zastonjski dar sreče, ko gledamo »produkte lastnega dela«. Oni so podoba nas.


Ni pa biti starš nujnost za zadovoljstvo v zakonu. Zapišimo še drugače: srečni so lahko tudi zakonci, ki nimajo otrok. Gotovo se morajo prebiti skozi lastne bitke, zakaj jim to ni bilo dano. Tisti, ki imamo otroke, si ne moremo predstavljati razočaranja drugih. In še drugače povedano: več otrok v družini avtomatsko ne prinese večjega zadovoljstva v zakonu. Ta (družbena) zakonitost velja povsod po svetu, neodvisno od države, kulture in religije. Seveda pa je drugače, kadar se zakonca zavestno, načrtno, kot svoje poslanstvo, odločita za večjo družino. Če pa računamo, da nam bodo samo otroci (brez zavestnega truda za najin odnos) povečali najino zadovoljstvo, se bomo zagotovo ušteli.


Zakaj je tako? Ne samo, da več otrok poveča količino skrbi. Več otrok avtomatsko zahteva fizično več dela, več financ, več energije in če se zakonca trdno ne odločita, da bosta kljub temu gradila dober odnos, jima preprosto zmanjka časa za njiju. Ko pa ni časa za naju, naju vsakdanjik posrka vase in pričneva živeti vsak zase in drug mimo drugega. Pravi šok praznega gnezda mnogi doživijo, ko otroci odidejo od doma. Takrat začutita praznino, ki so jo prej zapolnjevali otroci. Zato ni smiselno računati, da nam otroci prinašajo zakonsko srečo. Tega ne morejo, ker nimajo te moči in tega poslanstva. To lahko narediva le midva sama. Kako? Tako kot stalno pišemo. Preprosto zavedanje, da sva v družini najprej midva kot zakonca oziroma partnerja. Midva morava poskrbeti zase in za najino zadovoljstvo. Otroci tega ne morejo, midva pa ne smeva dopustiti, da bi nama drugi pričeli kazati najino pot v večje zakonsko zadovoljstvo. Ti drugi so: televizija, računalnik, starši, družba, alkohol, nezdrava kariera, pretirano delo, obsedenost z materialnimi dobrinami in potovanji…Vsi ti drugi odpadejo, ko se midva odločiva, da se bova imela lepo. Lahko se le nasmehneva, ker jim ne dava moči. Midva že veva, kaj je dobro za naju. Noben svetovalec mi ne more povedati tistega, kar jaz že dolgo vem o sebi in o njej in o nama. Zato kar sama poskrbiva zase.