Predvsem ne komplicirajva. Zavedajva se, da sva dva odrasla in ne dva otroka, ki jima ni vedno vse ugodeno. Saj nikomur ni. Le odrasli se zavestno odločimo za reakcije, otrok pa ne. Povsem normalno je, da si občasno želim nekaj samote. Nekatere zakonce prične zaradi preveč bližine dobesedno dušiti.


S tem ni nič narobe, le povejmo, da si želimo nekaj uric ali kakšen dan biti sam. Ni pa treba, da za moje dušenje krivim partnerja. Samo spoštljivo povejmo svojo željo. Drugi partner naj to le sprejme, ne da se takoj počuti krivega, kaj je storil narobe, ker želi drugi biti malo sam. Rad bi le malo zadihal in bil sam s seboj. Prosim te, da me razumeš, ker se občasno želim umakniti iz tega hrupa, množice ljudi, zabav, potovanj, razpravljanj, ki me ne zanimajo…kar težko mi je priznati, da sem kdaj celo rajši sam kot s teboj. Pogosto mi zadostuje le en dopoldan, nato pa te spet pogrešam.


V zakon sva prišla kot dve samostojni osebi. Vsak s svojimi hobiji in željami. K moji osebnosti, moji zgodovini, mojemu načinu življenja pripadajo nekateri hobiji, interesi, želje, način življenja, ki so me do sedaj močno oblikovali. Ni treba, da se vsemu temu odpovem. Mnogi žal to naredijo v želji, da bodo poskrbeli za partnerja. Zanj želijo poskrbeti, da se bo on ob meni dobro počutil. To je sicer plemenita želja, ki pa ni izvedljiva. Jaz ne morem vplivati dolgoročno na počutje mojega partnerja. Preprosto nimam te moči. To lahko naredil le sam. Kadar se v celoti odpovem samemu sebi (svojim hobijem, željam, potrebam) samo za to, da je mir v hiši in da se bo on dobro počutil, pričnem na dolgi rok umirati. Umira moje notranje zadovoljstvo, ker postajam neizpolnjen. Zato je tako zelo pomembno, da poznam samega sebe, kaj želim, kaj me izpolnjuje kot človeka, kaj ostane od mene, ko otroci odidejo, kaj sem jaz, če odstranim službo in delo…Popolnoma normalno je, da imava različne odgovore. In je zelo dobrodošlo, če se drug drugega podpirava in si pomagava uresničevati, kar nosi vsak zase v sebi in da si pomagava uresničevati svoje poslanstvo na tem svetu.


Gotovo se z leti skupnega življenja dinamika skupnih, nujnih opravil in lastnega časa močno spreminja. Majhni otroci, kmetija, službe, skrb za ostarele starše in še kaj zahtevajo čas in energijo. So leta, ko se ne moremo pogajati o nujnih delih. Pridejo pa mirnejša leta, ko naj bi bolj poskrbeli zase. Takrat se poslušajva in pomagajva drug drugemu, da bova lahko uresničevala lastne talente. Vedno jih ne moreva skupaj. Takšna samostojnost v odnosu nam da kisik za gorenje najine ljubezni. Sicer je nevarno, da najine iskre ne netijo več skupnega ognja, temveč le še tlijo in povzročajo dim. Samostojnost prinaša svežino in novosti, ki si jih lahko izmenjujeva.