Včasih je v naši družini tako čudno. Pogosto je zelo hudo. Ne vem, kako je vama, meni ni dobro. Vzdušje je napeto, nikoli ne vem, pri čem sem, kako bomo šli spat. Ali bom morala iti sama, me bo kdo pospremil do postelje?


Najhuje je, ko se vidva prepirata. Mami ti vpiješ na atija, ati te miri, ti še bolj znoriš. Ali nista skupaj, ker se imata rada? Zakaj ati, včasih spiš na kavču in zjutraj mamici ne rečeš niti dobro jutro? Zakaj se pogovarjaš le z menoj, za mami pa se ne zmeniš. To mi ni všeč. Gledam in premišljujem, kaj naj storim, kaj naj rečem, kam naj grem, samo da bo že enkrat konec vajinega vpitja in obtoževanja. Tako čudne besede govorita. Zakaj me ne vidita, kako mi je hudo. Komu naj povem, da je naša hiša zelo lepa od zunaj, znotraj pa je nevzdržno in zadušljivo? Komu naj povem, da je naš avto lep navzven, ko pa gremo na morje smo tri ure tiho. Zrak v avtu je kar gost od napetosti. Ali sem jaz kriva za to vzdušje ? Ne vem, če je v vseh družinah tako. Morda bi me razumela moja vzgojiteljica, vendar me je preveč sram, da bi govorila o tem kar gledajo in poslušajo naše stene.


Spet drugič se stiskata, poljubljata in mene niti ne opazita. Takrat bi bila rada med vama. Zakaj me ne povabita med sebe, v vajin objem? Ali nismo družina. Kupujeta mi igrače, jaz se nočem pogovarjati in stiskati z igračami. Hočem vajino toplo besedo. Želim, mami, da me objameš, pobožaš z mirnimi in ljubečimi očmi. Nočem poslušati, da je ati slab, nočem poslušati, da obžaluješ skupno življenje z mojim atijem. Nočem tega poslušati. On je moj ati in neizmerno ga imam rada. In tebe tudi. Iz vaju sem zrasla in želim pripadati vama. Obema. Vidva sta zame najpomembnejša človeka na temu svetu. Ker sta oba veliko hodila v šole, morata biti zelo pametna. Oba imata zelo odgovorni službi, torej sta zelo sposobna. Doma se vedeta kot dva volkova. Če sta drugje dobro, doma pa ne, sem potem jaz problem? Tako majhna sem in sem že problem. Ja, zagotovo je nekaj narobe z menoj. Nekaj mora biti narobe z menoj, da se vidva prepirata. Da – zaradi mene se prepirata. V prepirih me tudi omenjata. Torej sem slabo bitje. Jaz se trudim po svojih močeh, da bi vaju razveselila. Nisem uspešna. Le kaj in kje sem tako »zamočila«. Kdaj? Jaz sem kriva za situacijo doma, jaz sem slaba, jaz nisem vredna, da sem se vama rodila, jaz nisem zaželena. Še bolj bom pridna v vrtcu, kasneje v šoli, morda me bosta opazila, da sem dobra hčerka in da se bosta nehala prepirati. Vse igrače bom pospravljala, zvečer bom tiho šla spat, samo da vaju ne bom motila. Samota ni prijetna, vendar vama bom ugodila, postala bom nevidna. To da sem sama, to da sem kriva za vajine prepire, to da sem jaz slaba – to tako neizmerno boli, da ne morem opisati. Boli in ne neha boleti. Sram, krivda, samota. Punčka bo vse življenje odigravala ta vzdušja. Starši, kje smo?